Moja babica je stara že kar nekaj let čez 80. Rada se spominja dogodkov iz svoje rane mladosti in ko ji v deževnih dnevih težim, kaj naj se dam od dovgegačasa in naveličanja televizije, mi poreče : ‘Sedi, ti bom povedala, kaj sem pri tvojih letih jaz počela.’ Dobro, čeprav se sliši dovgočasno, ampak vseeno…ko glih ni kaj druga za delat….Najprej pove, kako drugače je bilo takrat. Ni bilo elektrike, telefona, oblek toliko kot sedaj, igrače so si sami izdelovali iz lesa… Dovgočasne zimske večere so preživljali zbrani ob mizi s prižgano svečo ob kateri so si pripovedovali zgodbe, ki so otrokom ponavadi nagnale strah v kosti. Otroci so hodili v šolo, v kateri so pisali s kamenčkom na tablico vse kar je bilo treba (računanje, pisanje).  Ampak ko je nastopilo poletje, oo takrat se je v otrocih prebudilo veselje, čeprav so morali veliko, veliko delati. Vroče dneve je moja babica preživljala ob reki Mislinji, katera je takrat bila tako čista, da so se v njej kopali in lovili ribe. To danes ni več mogoče. Poletna obleka je bila ponavadi le kakšna cunja, ki je prekrila del telesa. Bilo je takrat veliko otrok, ki so drug drugemu radi priskočili na pomoč in niso poznali nasilja, alkohola, drog in drugih zadev, ki danes nam mladini grenijo življenje.

Nato pa, ko je bil na radiu čas za poročila, ki jih ona nikoli ne preskoči, je dejala, da mi bo povedala zgodbo o tem, kako je njena družina dobila prvi radio.

                                                        PRVI RADIO

V družini so bili 4 otroci. Vida (moja babica), Fana (že pokojna), Slavka in Franc. Babica je bila rojena l921.  Leta 1941 se je začela 2. sv. vojna, v kateri so bili ljudje več lačni kot pa siti. Ozemle je bilo opustošeno, po cestah so se preganjali vojaki. Grozno, kajne. A za dežejem vedno sonce posije in po letu 1945 so bile vojne grozote skoraj pozabljene. Takrat se je domov od partizanov vrnil tudi brat Franc, zdrav in čil. In da je bilo veselje še bolj nepopisno, je s sabo prinesel radio. Najprej so ga samo gledali, vendar nato, ko je Franc razložil kakoi deluje so se nanj navadili in bili ponosni na svojega brata in sina. Izkovali so pesem, ki se jo babica še danes spominja, do vsake besedice natančno. Gre pa takole:

                                               Radio izum moderni,

                                                škatla je prečudežna,

                                                od dotiku čarodejnem brž kaj novega nam da.

                                                Pravi raj nam življenje je sedaj, le poglej in se nasmej,

                                                kak živeli smo poprej.

Večere so sedaj namsto, da bi si pripovedovali zgodbe preživljali s poslušanjem radia. Babica pravi, da jo to takrat bilo veliko doživetje, vendar s časom se je dalo razbrati, da ljudje niso bili več tako zgovorni kot so bili nekoč, saj je radio nato imela že veliko katera druga družina…

 Ponosna sem na babico, ki je toliko dala skozi življenje…

Jutri spet druga zgodba.

                                                                           ŠOLANJE

Prvega šolskega dne se je babica zelo veselila, čeprav je kot pravi si kar hitro spremislila. V šoli so dobili tablico, kamenček in gobico, da so si lahko zapisaovali. Takrat ni bilo zvezkov, oz. so bili vendar ne za otroke in navadne ljudi. Takrat niso imeli predmetov kot jih imamo danes. Do 3. razreda so se učili branja in pisanja ter računanja od tam naprej pa so dobili še lepopis, zgodovino, zemljepis, petje ter ročna dela. Ocenjevanje je bilo sicer enako kot danes a veliko bolj strogo.

Nato si šolo nadaljeval na srednji meščanski šoli, ki je bila kot današnja gimnazija, le da so to šolo obiskovali vsi, druge ni bilo. Tam si naredil malo maturo. O tej šoli ima babica kaj povedat. Doma je bila bolj z podeželja kot mesta in tako so doma imeli domač praznik, kot so takrat rekli kolinam. In tako je ona ostala en dan doma in zato si moral v šolo nesti opravičilo in če so ti to sprejeli je bilo ok, če ne pa ne. No in tako je babica (takrat to seveda še ni bila) v šolo nesla pismo z velikim strahom.¸Opravičila ji niso sprejeli in tako je dobila cvek. Tega pravi, ne bo pozabila nikoli.

Nadaljujem potem

                                  SMEŠNE PRIGODE IN ZALJUBLJENOST

Moja babica je obiskovala gledališki klub. Zraven je bil tudo njen bodoči mož. Vrjetno takrat še ni vedela, da bo to njen sanjaski moški, ali pač. Mogoče se je tja vpisala zaradi njega, ali obratno. No kakorkoli, babica je bila zmeraj tista zaradi katere so se vedno vsi nasmejali. Zmeraj je kaj všpičila. In tako bom zdaj napisala zgodbo, ki je bila najbolj všeč meni.;)

Bilo je začasa Nemčije, sredi poletja, ko se se gledališniki odpravljali na nastop v Šoštanj. Z vlakom do Velenja, naprej pa peš. Prečkali so travnik na katerem je nek hlapec pasel živino. Ravno, ko je hotel krave peljati domov se je tja ‘vtaknila’ babica. Kravo, katero je prej opzila da je ni moglej prijeti je, ko jo je hlapec že držal, zagrabila za roge in skupaj sta zbezljali nekam pod hrib. Ostali so se smejali tako zelo, da si morali čepeti, hlapec pa se je jezil nad punco, ki mu je odpeljala kravo. Babica se ga je nato usmilila. Ko so igro odigrali je bila že tema. In tako so se z baklami odpravili nazaj na želežnisko postajo. Bilo je tako temno, da si na želežniški videl je če si je kdo prižgal čik. Babica je v torbi imela pohano meso in ga je tako začela metati kar tako v 3 dni. Vsi so se bunili kdo meče meso, babica pa se je od srca nasmejala.

Jaja, imeli so se prav lepo. Nadaljujem drugič.

                                                            ZAPOR ZA ČASA NEMČIJE 

Bilo je nekje sredi voje, ko je babica delala v trgovini. Bila je zaveda Slovenka in tako je Partizanom vedno odpirala vrata in jim dala jesti in piti, ko pa so na vrata potrkali oz. vdrli Nemci jo to le s težavo naredila. Ker se jim (Nemcom) je zdela sumljiva so jo kar hitro strpali v mariborski zapor v katerem je bila 14 dni. Pravi, da je to najhujši dogodek, ki se ga predobro spominja. Bilo so natrpani v neki mali sobi, kjer ni bilo poda - bola je le zemlja. Niso imeli normalnih oblek, in v sobi jih je bilo po 30. To si lahko predstavlate tako, da k se je ponoči ko so spali eden obrnil, so se morali vsi. Glavna hrana je bil ričet, ki je bil pripravljen za celi teden naprej. Dobili so ga le za kosilo, drugače so jedli suh kruh in pili vodo, ki pa ni bila vedno kristalno čista:( Pravi pa, da najhuje je bilo to, ko so gledali kako zunaj ljudje v vrsti čakajo da jih ustrelijo. Imeli so namreč okno in videlo se je točno tja. Babica je večkrat pomislila in se jokala, češ da bo tudi ona naslednji dan tam. Vendar ni bila.  Spoznali so jo za nedolžno. In jo tako po 14 dneh spustili domov. Z vlakom se je nato odpeljala v Mislinjo, kjer jo je čakal oče saj je delal na železnici. Bil je presrečen, saj je bila ena najbolj priljubljenih njegovih otrok.

Človek se zamisli.

L.P. Neja